Petkrat, šestkrat sem že prejel mail, ki govori o prav posebnem letošnjem oktobru. Menda se zgodi vsakih 832 let, da ima oktober 5 sobot, 5 nedelj in 5 ponedeljkov.
Bedarija, da te kap!
Seveda sem pobrskal po koledarjih in odkril, da je enako poseben bil tudi oktober leta 2005.
OK, ni neka strašna stvar, ampak pomislil sem na to, kako lahkoverni smo ljudje. Kako zlahka se pustimo manipulirati.
Tako odgovorim, ko me kdo povpraša po počutju. Tako odgovorim sodelavcu ali šefu. Prijatelju, s katerim sediva na s soncem obsijani terasi ter puhava oblačke cigaretnega dima pod strop. Tako odgovorim vsem bolj ali manj znanim dopisovalcem/soklepetalcem na gmailu.
Hja, Slovenci ne bi bili to, kar smo, če bi se s takim odgovorom sprijaznili. Za nič na svetu ne bi priznali, da nam je čisto v redu. Nikomur, še najmanj seveda sebi.
“Pa kako si lahko vedno odlično? Saj to ni normalno,” so najpogostejši ugovori.
Dragi moji, biti odlično ni stanje, ampak zavestna odločitev.
Poskusite, stvar deluje.
Ne, sprehaja se med stolpnicami. Po asfaltu, med parkiranimi avtomobili, prenapolnjenimi koši za odpadke, med polomljenimi klopcami na otroškem igrišču.
Rad bi jo popeljal na travnik. Dvignila bi roki, razprla dlani in pustila vetru, da naju očisti.
Ana … Ko sem se sprehajal ob reki, se je igrala v peskovniku.
Občutek za veter
Stari so znali praviti, da je tukaj nekoč, ko so bile še zime bele, ostre in globoke, zavijal svilen veter, ki je vzel k sebi vse, ki so gazili čez belo ravnino, ter da so takrat, ko so tukaj še bila dolga, vroča in visoka poletja, da je ponoči žarela zemlja, tukaj pihale suhe sape, ki so izsušile vsako grlo. Tudi pomlad je imela svoj značilen veter, ki je nosil nevidno življenje čez travnike in gozdove, da je orosil vsako oko in raznežil srce. O poznem jesenskem vetru so znali govoriti še posebej slikovito, to je bil tisti šelesteč veter, ki je nosil vonj izobilja, opitosti in hkrati že tudi zamiranja, sanj in trohnenja.
Zdaj, ko domišljija starih, zadnjih, ki so še zmogli zgolj z nekaj besedami pričarati rojstvo in smrt, vznesenost in še posebej tisto nedoumljivo ter otožno hrepenenje, podobno upočasnjenemu teku reke, neustavljivo ugaša, zdaj z njimi izginja tudi občutek za veter. Le še redki, če sploh še kdo, zmorejo prisluhniti temu, vedno bolj enoličnemu in brezimnemu zamahu vetra, ki brezupno išče duše, da bi v njih ponovno zazvenel.
Dušan Šarotar (iz dela Občutek za veter; soavtor Feri Lainšček)
